5. DAN - 4. delovni dan

Vstale smo kot ponavadi, in se odpravile na metro. Zjutraj je značilno, da je metro poln ljudi, ki se peljejo v službo, kajti, hitreje prispeš z javnim prevoznim sredstvom kot z lastnim avtom.

Na delu smo delale kot vedno, ob 14ih smo odšle v bližnjo trgovino po malico. Skočili sva še v pekarno, po rogljiček. Zanimivo, saj v nobeni pekarni do sedaj nisva zasledili rogljiče polnjene s čokolado ali marmelado. Povsod dobiš, če želiš, poleg rogljiča. Ko sva pomalicali, sva odšli nazaj na delo, kjer sva nepričakovano ostali sami do konca. 

Odpravili sva se do metroja, kjer je spet bilo veliko ljudi. Počakati sva morali naslednji metro, saj se je bilo v prvega nemogoče prebiti. Ker pelje na vsake 3 minute, ni nobenega problema. V približno 20. minutah sva prispeli na cilj, Principe Pio, kjer sva se ustavili v trgovini po obleke, oz. bolj formalna oblačila za delo. 

Razmišljali sva, da bi si naročile pico, ter prijatelja iz Madrida vprašali, kje je najboljša pica. Le-to smo naročile prek interneta, vendar naročilo žal ni uspelo. Poklicala sem picerijo in vprašala, če lahko naročim tudi prek telefona. Povedala mi je kaj ter kako. Poleg vseh informacij potebujejo tudi številko telefona, da me lahko pokličejo, ko prispejo, oz. če ne najdejo naslova. S prodajalko sva odlično komunicirali, vendar pice ni in ni bilo. Kristina je počakala do približno 12:30, 1 uro za tem, ko sem jih poklicala, vendar o pici ni bilo ne duha ne sluha. Kristina se je odpravila spat, ko sem jaz že trdno spala. Tako je zgledal najin dan, prvi dan brez večerje.


Nekako tako zgleda delo, ki ga opravlja Kristina.


Lunch time.


Marljivo delave.